Proso na Sorškem polju

“Zapis z naše kmetije Punčar”

Ko smo prvič pomislili, da bi na naših njivah ponovno posejali proso, so bili mnogi začudeni,
zakaj bi se tega sploh lotili. Večina je že pozabila, da je to žito nekoč že raslo na Sorškem
polju.

Starejši so pripovedovali, koliko dela je bilo včasih potrebnega, da je prišla prosena kaša na
mizo – setev na roke, veliko ročnega pletja, nato žetev, sušenje, mlačva in nazadnje še
stopanje.

Pridelave prosa smo se lotili postopoma. Najprej smo posejali le majhen del njive, da smo se
z njim spoznali, nato pa vsako leto več.

Poleg poljedelstva se ukvarjamo tudi z živinorejo in si prizadevamo, da večino krme
pridelamo sami. Prav zato je proso zelo dobrodošlo, saj ga lahko sejemo kot naknadni
posevek, običajno po žetvi ječmena. Ima kratko rastno dobo, zato lahko v enem letu z njive
požanjemo kar dva pridelka.

S prosom in proseno kašo sem se v otroštvu srečevala pri starih mamah. Ena je z njim hranila
papagaja, druga pa si je vsak dan za zajtrk skuhala mlečno proseno kašo.
Ko smo nekoč začudeno brali na embalaži, da proso prihaja iz tujine, smo se odločili, da ga
poskusimo znova obuditi doma. Odločitev je bila lažja, ker imamo na kmetiji primerno
mehanizacijo – žitni kombajn, s katerim opravimo žetev ob pravem času, sušilnico, da proso
ustrezno posušimo, in čistilce, ki odstranijo nečistoče iz semena.
Pri pridelavi je največji izziv plevel, ki ga skušamo obvladati s česalom za žita.
Pri predelavi pa smo naleteli na skoraj pozabljeno težavo – stope, v katerih so nekoč luščili
proso, so z opuščanjem pridelave skoraj povsem izginile. K sreči smo našli mlinarja, ki proso
danes spet olušči v lepo proseno kašo in jo tudi sortira, tako da računalniško odstrani
nečistoče po luščenju. Zelo pomembno nam je tudi, da dobimo nazaj proseno kašo iz našega
prosa.

Prosene jedi sem spoznavala skozi postne predstavitve in v času Škofjeloškega pasijona.
Rada brskam po spletu, starih kuharskih knjigah in časopisih ter zbiram recepte, ki bi proso
spet približali sodobni kuhinji. Res je vsestransko uporabno in hranljivo žito – primerno tako
za slane kot za sladke jedi.

K raziskovanju me je dodatno spodbudilo dejstvo, da je proso tesno povezano z
našo kulinarično dediščino. Ena od starih jedi našega konca, še posebej Škofje Loke in
okolice, je loška medla – jed iz prosa, ki je bila nekoč zelo razširjena v tem delu Gorenjske. To
je bila zame še ena potrditev, da ima proso pri nas svoj dom.
Posebno živahno je bilo leto 2023, ko je bilo razglašeno mednarodno leto prosa. To je bila
odlična priložnost, da to staro žito še bolj približamo ljudem in ga vrnemo tudi na naše
krožnike. Takrat sem se še bolj poglobila v to izjemno, odporno in hranljivo rastlino ter kmalu
postala nekakšna ambasadorka prosa.

Našo zgodbo sem od takrat ponesla tudi drugam – predstavljala sem proso na različnih
dogodkih, spoznavala odzive in ugotovila, da ga mnogi še vedno ne poznajo. Prav to me
spodbuja, da svoje poslanstvo nadaljujem.

Danes na Kmetiji Punčar ponujamo proso v treh oblikah: neoluščeno proso, proseno kašo,
proseno moko.

Neoluščeno proso lahko sami zmeljemo v mlinčku za kavo in ga dodamo jogurtu ali medu –
tako pripravljeno proso naj bi pomagalo pri težavah z lasmi, nohti in zobmi.
Prosena kaša je vsestranska – uporabljamo jo lahko v slanih in sladkih jedeh.
Če jo zmeljemo, dobimo proseno moko, ki je zaradi večje vsebnosti maščob sicer bolj
občutljiva, zato jo ponujamo občasno oziroma po naročilu.

Proso je izjemno prilagodljivo žito, ki dobro prenaša sušo in vročino.

Z njim lahko nahranimo veliko ljudi, hkrati pa je primerno za vse, ki se izogibajo glutenu – saj
ga proso ne vsebuje.

Všeč mi je misel, da z vsakim semenom prosa vračamo nekaj starih znanj in spominov.
Proso je nežno, a trdno, in morda prav zato spada v naš čas – ko se učimo biti skromni,
spoštovati zemljo in ceniti preprosto hrano.

Na naši kmetiji verjamemo, da se v teh starih kulturah skriva prihodnost.

Za nas je proso simbol tega, kar je bilo in kar še bo – korenine, ki se znajo znova razrasti.

Naj prosena kaša spet postane mati naša,

Punčarjeva Janja, ambasadorka prosa